28. julija 1914. leta je Avstro-Ogrska napovedala Srbiji vojno, začela se je prva svetovna vojna. Evropa je postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front, saj sta v vojno vstopila oba nasprotujoča si bloka: na eni strani sile Osi (Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija), na drugi strani pa zavezniki (Francija, Velika Britanija in Rusija). Italija je v prvem letu vojne kljub partnerstvu v trojni zvezi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo ostala nevtralna. Po podpisu Londonskega pakta med Italijo in Antanto je Italija iz te zveze izstopila in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Odprla se je jugozahodna fronta, dolga šeststo kilometrov, ki je potekala od prelaza Stelvio na švicarsko-italijansko-avstrijski tromeji prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. Devetdeset kilometrov dolg odsek fronte, ki je potekal ob reki Soči od Rombona do Jadrana, imenujemo soška fronta. V devetindvajsetih mesecih bojevanja je bilo na tem območju dvanajst ofenziv. Enajst so jih izvedli Italijani, zadnjo, dvanajsto, vojaki Avstro-Ogrske in Nemčije.

Zadnje boje ob Soči je pomenila 12. soška bitka, ki se je začela 24. oktobra 1917 in ji je sledil avstro-ogrsko-nemški prodor v notranjost Italije, kjer se je fronta 9. novembra 1917 ustalila ob reki Piavi. Po enoletnih bojih z italijansko vojsko in po razpadu avstro-ogrske monarhije se je prva svetovna vojna končala 11. novembra 1918 s kapitulacijo Nemčije.