Legebitrina Oznanila

      Ni komentarjev na Legebitrina Oznanila

Sončen dan me je včeraj zvabil na morje. Uradno se je že začela jesen, mene pa najbolj zanima, kako dolgo bo zdržalo toplo vreme. V vsakem primeru pa bo letošnja jesen vroča. Vreme mogoče ni ravno posrečen začetek nove rubrike, ki se bo ukvarjala z aktualnim političnim dogajanjem. Karkoli si že pod beseda politika in aktualno dogajanje predstavljate, lahko mirno pozabite. V tej rubriki boste namreč lahko o teh temah brali na čisto nov in drugačen način.

Ko ministrstvo za kulturo po šestih letih obstoja ukine subvencijo reviji Lesbo, je to slaba novica. Lesbo je poleg Oznanil edini slovenski glbt tiskani medij. V njegovi senci smo si lahko privoščili »drugačne, manj zahtevne teme«. Toda že dolgo vemo, da naši bralci niso le najmlajši vseh spolnih usmerjenosti ampak tudi mnogi njihovi učitelji in učiteljice, starši, študentje in sploh bralstvo različnih starosti. In zato bodo odslej tu svoj prostor našle različne teme glbt političnega aktivizma. Pisali bomo o tem, kaj se dogaja v odnosu glbt gibanje- uradna slovenska politika, glbt skupnost v odnosu do predstavnikov države in različnih političnih strank. Spraševali se bomo, kaj se dogaja znotraj slovenskega gejevsko-lezbičnega gibanja pri nas in v tujini.

Čeprav bo osrednja tema te jeseni gotovo zakon o registrirani partnerski skupnosti, se moramo najprej ustaviti pri reviji Lesbo. Zakaj naj nas torej skrbi usoda te revije? Vse kar danes počnemo kot geji in lezbijke in kar danes smo ali nismo, je namreč povezano z našo zgodovino. In to zgodovino je nekoč ustvarjal Revolver, potem pa je ta leta 1997 prenehal izhajati. Utišanost se je hitro širila in kmalu postala prevladujoč način, kako so geji in lezbijke doživljali sebe. Lesbo je v uredništvu Nataše Velikonje iz ŠKUC LL začel izhajati ravno v obdobju največje krize in začel prebijati to tišino. Lesbo je tako bistveno prispeval k ohranjanju energije iz 80ih in opogumljal napore za »come back«, ki je sledil. Ob ŠKUC LLu je bila del tega drugega vala tudi Legebitra. Lesbo je produciral teorijo in ta teorija je tisto, kar nas kot gibanje šele organizira in vzpostavi. Ne smemo si domišljati, da smo, kar smo kar tako in da je svet, ki nas obkroža, pač takšen kakršen je. Naš svet danes je rezultat prejšnjih dogodkov, je posledica naših misli in dejanj. GLBT teorija ima med drugim tudi bistveno nalogo, da premišljuje, tuhta in organizira naše strategije in pomaga določati prioritete, utemeljiti naša delovanja. LESBO v Sloveniji rabimo bolj, kot si mislimo. Ne le tisti, ki želijo brati in razmišljati o sebi pač pa cel slovenski medijski in politični prostor. Močna teorija je pogoj aktivne gejevsko lezbične državljanske participacije in demokracije. Te pa si danes ni mogoče predstavljati brez dialoga z glasom gejevsko in lezbične skupnosti.

Zakaj se je torej Ministrstvo za kulturo odločilo ukiniti denar za revijo Lesbo? Razložili naj bi, da menda to ni revija (izhaja dvakrat letno), pri čemer so nas na LL opozorili, da so revijo na ministrstvu sami vpisali v register javnih medijev kot revijo. Ob dejstvu seveda, da to isto ministrstvo podpira zelo različne revije. Na sklep pristojne komisije pritožba ni mogoča. To sploh postaja prepogosta komunikacija države z nevladnimi organizacijami. Poleti smo z Legebtiro kandidirali na javnem razpisu za najem prostorov pri mestu Ljubljana. Imeli smo popolno vlogo, so zapisali, a prostore so seveda dodelili drugim. Na oddelku za gospodarjenje z nepremičninami jih ni oviralo, da so v priporočilu mestnega urada za mladino (tega istega glavnega mesta) zapisali, da so naši programi kvalitetni in potrebni in da je pomembno, da za njihovo izvajanje pridobimo ustrezne prostore. Prostore so pač oddali nekemu drugemu društvu, ki je slučajno na istem naslovu nekaj prostorov že imelo. Poleg galerije v Črnučah. Tako je bilo verjetno določeno. Mi smo imeli podporo županje, pa nam ni nič pomagalo. Še eno sezono začenjamo v zasilnih in improviziranih prostorih.

Ponavadi so takšni birokratski izgovori priročni, ko imajo oblast v rokah konzervativne politične opcije. Na tak način se namreč sabotira gejevsko-lezbično gibanje. Gre za tiste vrste udarcev, ki na prvi pogled niso vidni. Ker ran ni mogoče pokazati, ko je postopek »birokratsko« in pravno pravilen, izpadejo udarci skoraj nedolžni. Žal pa so še kako boleči in škodljivi. Po petih letih delovanja, ko je skozi skupino šlo na stotine mladih iz Ljubljane in cele Slovenije, ko smo velikokrat slišali, kolikim je skupina pretrgala leta izolacije in samote, je takšen odnos mesta do našega dela skrajno neprimeren in nesprejemljiv. Ljubljana je prestolnica evropske države in vsaka od članic EU ima v svojem glavnem mestu primeren mladinski center za druženje, nasvete in pomoč istospolno usmerjenih mladih. To, da mesto »ne more« pomagati Legebitri najti ustreznih prostorov za delo, ki ga opravlja, je sramota.

Skrb pa zbuja tudi dejstvo, da je reviji Lesbo ukinilo subvencijo Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi ministrica iz vrst ZLSD. Ta ista stranka je v Ljubljani skupaj z LDS vladajoča stranka. Celo županja, ki je našemu delu sicer odkrito naklonjena je članica ZLSD. Ta stranka je v zadnjem času zavzela izrazito jasno stališče do vprašanja enakopravnosti istospolno usmerjenih pri nas. To je za neko televizijo povzel vodja poslanske skupine ZLSD v parlamentu Miran Potrč in dejal, da bodo njihovi poslanci podprli prihajajoči zakon o registrirani partnerski skupnosti. Odločno, načelno in v skladu z predvolilnimi obljubami.

Jeseni nas čaka torej parlamentarna debata o prihajajočem zakonu. ZLSD, LDS in SMS bodo lahko izkazali svojo pogosto izraženo podporo in glede na zmernost zakonskega predloga, bodo tudi drugi imeli možnost presenetiti. Zakon bo urejal predvsem razmerja med partnerjema, ne bo se imenoval zakonska zveza ampak registrirana partnerska skupnost. Zakon tudi ne bo urejal posvojitve otrok. To se zdi cena za strah in paranojo, ki se o vprašanju otrok sproža v tem prostoru. Da, vsi tisti, ki z otroci že živijo, bodo še naprej diskriminirani. Toda, če bo zakon sprejet, bo to velik korak naprej.

Vsi se moramo pripraviti na dejstvo, da bo zakon verjetno sprejet. Leto 2004 predstavlja 20 obletnico slovenskega gejevsko-lezbičnega gibanja in zakon utegnemo dočakati prav v tem letu. V zadnjih mesecih me je dosti znancev spraševalo, če je res, da zakon ne bo šel skozi? Presenetil me je ta pogosti pesimizem in skrajni čas je, da se ga otresemo. Vse faze, ki smo jih že preživeli niso bile lahke in še veliko dela je pred nami. Vzpodbudno pa je, da je javno mnenje zakonu naklonjeno, kot še nikoli prej. Še vedno pa lahko svoje doprinese vsak, ki se bo v svojem okolju (družini, službi, družbi) zavzel za sprejetje zakona. Da smo res blizu, priča tudi prej omenjeni dvom. Nezadržno se bliža čas, ko bo možno zakon tudi uporabiti. Čas je, da se na to pripravimo.

Dodaj odgovor